Sedaj, ko sem prekoračil 82 in se mi bliža konec, nameravam napisati nekaj izkušenj iz svoje res dolgoletne čeb. prakse, ki bodo dorašcajočemu čeb. podmladku morda prav prišle. Vsaj nekatere.
Pred 30 in 20 leti sem večkrat kaj napisal za Sl. čeb. za kar sem bil že pred leti odlikovan z redo A. J. II. Zlasti iz izkušenj ob prevozih na pašo po vojni sem bil nekaj časa celo v uredn. odb. Sl. ceb.- sedaj pa že dolgo nisem nic napisal. Stvari, o katerih nameravam pisati, nisem zasledil v nobeni čeb. literaturi. No pa začnimo.
Ko smo zabili tistih 8 žebljev v satnik, se nam zdi ta gotov, v resnici pa še ni. Tedaj je treba vzeti rašpo in obrusiti zunanje robove pokončnih letvic. Tak satnik, ki nima ostrih robov, je pri opravljanju čebel in pri točenju mnogo prijetneje prijemati v roke, a kar je glavno, tak satnik mnogo raje zdrkne med kvačice v prednji steni panja, kakor pa oni z ostrimi robovi. Vsi vemo, kako je včasih, če je panj nabit s čeb. težko najti s satom med kvačice. Te so v AŽ panju sploh precejšnja hiba, ki se je pa z ničemer ne da premostit.
Kolikor vem pri nobenem panjskem sistemu ni možno obračati satov na glavo, razen pri AŽ panju. To delamo ob dobri paši s sati v medišcu, da nam cebele dobro pritrdijo satje tudi na spodnjo letvico. Satov z zalego ne obracamo. Po točenju, ko je satje že dobro pritrjeno na spod. letvico, jih zopet postavljamo v pravo lego. Da bi pa vedeli, kaj je zgoraj in kaj spodaj, morajo biti pokončne letvice kako označene; oznacimo jih še pred vtiranjem satnic. Sam uporabljam štampiljko z začetno črko svojega priimka, to pritiskam na gornjo polovico pokončne letvice in takoj opazim, če je kak sat še narobe obrnjen.
O rojih in postopku pri ogrebanju je bilo že mnogo napisanega. Ogrebalnik mora imeti zgoraj široko odprtino, da tudi pri velikem roju zajamemo vse čebele. Stari kranjič zato ni primeren, je prenizek in pade mnogo roja mimo. Kdor ima večje število družin, mora imeti tudi več ogrebalnikov, ker se lahko zgodi, da najdemo hkrati več rojev na drevesih. Sam čebelarim stalno z najmanj 30 AŽ panji in imam tri ogrebalnike. Ko smo roj ogrebli, se nabira na mestu, kjer je sedela matica, še naslednji dan gručica cebel; te so za roj izgubljene. Da jih preženemo, navežemo na dolgo preklo, če je bil roj visoko, zmečkan pelin ali cunjo natopljeno s kisom in premažemo mesto, kjer se zbirajo; nobena čebela ne bo vec sedla tja. Roj lahko vsadimo še pred mrakom. Tistih 10 čebel, ki so morda še v zraku, se bo vrnilo v izrojenca. V nobenem primeru nam ni potrebno roja čez noč ohlajati v kleti. Zakaj le? Koliko rojev se nam je po vojni zadušilo in ohladilo za zmeraj, ko smo jih v pretesnih kranjičih ohlajali v kleteh.
Ko smo roj stresli na sipalnik, se kar precej čebel dvigne in odleti pri oknu ali pri vratih ven; Te so za roj izgubljene. Da se temu izognemo, vsajamo roje v AŽ panje od spredaj. Zadaj v panj namestimo okence in panj zapremo, spredaj pa iztaknemo zagozdo in namestimo sipalnik. V tem primeru se bodo vse čebele, ki so se dvignile, zopet vrnile h panju. Sipalnik z rojem lahko mirno pustimo in gremo domov, naslednji dan ne bo nobene čebele vec tam, vse bodo v panju na satnicah.
Če smo roju dali med satnice tudi kak izdelan sat, lahko pričnemo s krmljenjem že drugi dan. Nujno pa moramo roju z mlado matico dodati sat sveže zalege, še bolje kar dva. Pri tem moramo vedeti, da pokrita zalega roj odbija, odkrite pa nikoli ne zapusti. Računajmo: Da začne ml. m. zalegati, traja vcasih do 14 dni, da se začne njena prva zalega polegati, traja naslednjih 21 dni, skupaj torej okrog 35 dni. Če vemo, da živi čebela v poletnem casu okrog 4 – 6 tednov, si lahko mislimo, v kakem stanju je roj z ml. m. po tem casu, če mu nismo pri vsajanju dodali zalege.
Zgodi se, da mora čeb. z več panji včasih iz tega ali onega razloga kako družino kasirati in panj zapreti. Najprej zamašimo temu panju žrelo in zapremo verando, potem pa celi panj prekrijemo s časopisom in nato od zadaj nadaljujemo z nadaljnimi posegi. Če panja ne zakrijemo, bodo čebele še teden dni obletavale panj in iskale vhod, če je pa pročelje panja zakrito, jih že čez dva dni ni več.
Deščice za pokrivanje matične rešetke, ki jih dobimo z novim AŽ panjem so zanič. Jeseni pri zazimljenju tlačimo čebele na matični rešetki, spomladi jih pa le s težavo dobimo iz vdolbine, ker so jih čebele prilepile. Prava deščica mora biti dolga 3 cm manj, kakor je panj širok, široka pa toliko, kolikor je prostora med železnimi palicami tako, da pokrije celi okvir med palicami in ne samo matično rešetko. Spomladi jo primemo s tremi prsti na strani, kjer se ne dotika stene panja in deščica je zunaj.
Za delo v čebelnjaku je zelo koristna izrabljena srednje močna pila, ki pa mora biti na sprednji strani z obeh strani zelo tanko in ostro nabrušena. Z njo zrahljamo zgornje okence, postrgamo zadelavino s sten panja ob okencih, stiskamo panje, da se za zimo tesno stisnjeni in opravljamo še razne druge posege, n. pr. Odpiramo gornja žrela, če so od čebel močno zalepljena. Ko boste tako orodje imeli, boste videli, kako vsestransko uporabno je.

V našem litijskem društvu nas je okrog 20, ki imamo svoje čebele na tujih zemljiščih daleč od svojih bivališč, nekateri celo zelo daleč v hribih. Ker čebel nimam blizu, jih jeseni krmim takole: Še po dnevi, mrzlo, vse hkrati in do sedaj brez slabih izkušenj. Z resnejšim ropanjem še nisem imel opraviti, tudi tedaj ne, ko smo še vozili na ajdo. Žrela imam pri vseh panjih poleti in pozimi od kraja odprta, med krmljenjem imam pa pred žreli posebne zaporice. To je čisto navaden kos lesa, ki ima na spodnji strani vrezano žrelo 4 – 5 cm širine in samo 6 mm višine. Ta letvica je široka ca 4 – 5 cm, dolga in visoka pa toliko, da zapira žrelo panja. Skozi tako zaporico roparica ne gre rada, temveč išce vhod nad letvico, zato jo je treba obtežiti s kamnom, sicer jo odrinejo.
Krmim v vecjih količinah, vsaj 2 litra hkrati, vendar s presledkom enega ali dveh dni, do sedaj brez slabih posledic. Nosema je bila do sedaj v mojem čebelnjaku neznana. Tako počno najbrž vsi, ki imajo do čebel dalec, vendar o slabih posledicah ni bilo slišati, kar mi nebi ostalo neznano, sam sem bil okrog 20 let tajnik in eno leto preds. društva, v odboru sem pa še vedno. Torej le ne drži nauk, da je treba krmiti po žlicah, vsaj pri nas ne.

Pred 20 leti nas je bilo v društvu cel kup prevažalcev v Baranjo, Subotico, Liko in drugam, lani sta prevažala samo še dva, letos pa menda nobeden več. Prevozi so danes vse predragi in uspeh vedno manj zanesljiv. Če smo na pr. šli zvecer iz Litije, smo bili zjutraj točno ob šestih z brzovlakom že v Subotici, danes pa še pot. vlak ne vzame več vagona s čebelami. Prevaža lahko edino še, kdor ima svoj tovornjak. K zmanjšanju prevozov je prispevala tudi nerazumljivo visoka taksa za pregled čebel, saj so se čebelarji še tedaj, ko je bil pregled zastonj, neradi odločali za pošiljanje čebel na pregled, danes pa pošiljajo samo še tisti, ki morajo, ker sicer ne dobe potrdila za prevoz.
Nebi se rad zopet komu zameril, vendar bom rekel bobu bob. Stvar je v tem: Pred leti smo prebrali v Slov. ceb. navodila Vet. zavoda, ki pravi: Čebele odvzemajo in pošiljajo na pregled veterinarji. Dvomim, da so v Vet. zav. tako naivni, da so verjeli, da bodo vet. inšp. skakali po čebele in pobirali mrtvice.
Navodilo bi se bilo moralo glasiti: Čebele odvzemajo in pošiljajo na pregled čebelarski pregledniki, v nobenem primeru pa ne čebelar sam. Sedaj so možne razne mahinacije, naprimer nevesten čebelar vzame čebele od panja, ki mu zdi v redu, ter jih z vet. posvetilom pošlje na pregled. Sploh bi se moral ves sistem okrog zdravstva čebel korenito izpremeniti, zlasti takse za pregled so danes nesprejemljive. Dokler ne bodo merodajni vsega temeljito spremenili, bolezni ne bomo zatrli. Naš vet. inšp., s katerim je sodelovanje odlično, je naprimer napovedal, ker se pršica pojavlja, da bomo morali spomladi čeb., našega društva poslati čebele na pregled. Ali bo uspel, ali ima za svoje zahteve zakonito oporo? Prav bi pa bilo, da bi poslali ne samo prih. leto, temveč tri leta zapored.

Copyright © 2017 Čebelarstvo Lučka