Prva leta po vojni sem se pogosto oglašal v Slov. čeb., nekaj časa sem bil pod urednikovanjem pok. R. celo član ured. odbora. Zadnja leta mi je pa črnilo usahnilo. Ko pride starost, moči popušcajo. Pritegnem pa našemu spošt. F. x.: tudi meni je navzklic vsem listom, ki jih prejemam, Slov. čeb. najljubše branje.
Danes bi rad napisal nekaj čeb. spominov, zabavnih zgodbic iz mojega prevažanja čebel na paše.
Nekoč smo imeli Litijčani čebele na hoji v vasici Zg. Ig na obronkih Krima južno od Ljubljane. Ko je medenje prenehalo smo pri Sapu najeli kamion in midva s T. M. sva šla na pot, že zjutraj, ker je moral avto dop. V Lj. na tehnič. pregled.
Na Ig smo prispeli ravno opoldne. Ker je imel šofer tam nek opravek sva midva sedla ta čas v neko gostilno, da se malo podpreva. Drugih gostov ni bilo, pač pa sta pri mizi ob peči sedeli dve domači ženski in zajemali iz velike sklede. Ena je bila mlada z očalmi, lahko bi bila dijakinja, ali študentka, druga pa starejša čedna ženska. Ves čas sta se prerekali in nekaj prepirali med seboj. Sila dolgo sta jedli. Ko je mlajša stopila v kuhinjo po kruh, je Tine vprašal starejšo: “Oprostite ga. ali je to vaša hčerka?” Nameravala sva jo pohvaliti, da ima čedno hčerko. “Če bi bila moja hčerka, bi jo že zdavnaj ubila”, je bil odgovor. Sicer sem pa imel vtis, da se prerekata bolj namo v zabavo. Čez čas je pa starejša stopila v kuhinjo. Ko se je vrnila, je zopet vzela žlico, jaz sem pa rekel:” Ga., nikar več ne jejte, ta je pljunila v skledo.” Pa je starejša pritisnila mlajši eno, da so očala kar sfrcala po sobi. Tine pa:” Saj ni res, ta se samo heca.” Ona:” Kaj pa potem laže.” Lahko si mislite, kako ljubeznivo me je mlajša zato pogledala. Obe sta zginili s skledo v kuhinjo in jih ni bilo na spregled, dokler ni prišel novi gost. Meni je bilo pa resnicno žal, ker take reakcije nisem predvideval.
Ko smo prispeli na Gor. Ig sva pričela pripravljati čebele za odvoz, proti večeru je pa šol. vodja iz K. pripeljal še Z. xxxx; toliko nas je bilo v komp. Ko smo v mraku naložili čebele, nas je gospodar, na čigar zemlji smo imeli panje, povabil v hišo. Velika kmečka izba s klopmi ob steni, tudi štedilnik je bil v tej sobi, kjer je gosp. kuhala kavo. Nas je bilo s šoferjem šest, od domačih pa štirje odrasli.
Ko smo se malo podprli, zacne naš T. pripovedovati, kako je po odsluženi vojašcini, kot izučen rokodelec iskal zaposlitev. Pravi: “Bil sem tedaj lep mlad fant, z nakodranimi lasmi, lepa obleka, čedna kravata, kakor jo Ž. vedno nosi. S kolesom sem rajžal nekje po Dol. V nekem gozdičku ob poti ciganka. Mlada, lepa, sama seve, sem se začel z njo pogovarjati. Čez čas pa ona, kakor da bi vedela, kaj me tišci: “Hoceš li? Daj banko.” Zastopite, zadnjega kovaca sem potegnil iz žepa. Kolo sem prislonil h grmu, toda še predno sva prav zacela, je iz gozda zarjul na naju velik, grozno grd, črn, kosmat cigan z gorjačo v roki. Kar od daleč sem skočil na kolo. Malo dalje so ob cesti ženske plele repo. Nisem vedel, kaj me tako sumljivo gledajo. Šele čez čas sem opazil, da hlač nimam zapetih in da mi spredaj nekaj ven maha. Lahko si mislite, kako žal mi je bilo zadnjega kovaca, ki sem ga tako nesmotrno zapravil.”
Mi smo T. zgodbe že poznali, toda domačini in šofer so se držali za trebuhe od smeha, kako je T. nesmotrno zapravil zad. kov., ki so bili tisti čas med obema vojnama za nekatere res redko posejani.

Pa še eno o Tinetu. Nekoc smo bili s cebelami ob kolenu reke V. pri Mirnu. Tam sem našim lahko pokazal še dobro vidne strelske jarke iz prve vojne, kjer sem bil nekaj časa na fronti in pa vas Špacapane, ki je bila ves čas med obema frontama, naše in ital. Torej v deželi nikogar. Tudi vhode v kaverne sem še našel.
Nazaj grede je vozil našo skupino avtoprevoznik S. ref. znanega in spošt. ceb. K. iz Renč. Ker ima prvi avtomeh. del., je imel tudi posebej prirejen tovornjak s posebno močnim motorjem, kabino za 4 osebe in volanom na desni. Že ko smo nakladali, je začelo pršiti, potem je pa pritisnila burja z dežjem. Naša druga skupina je tri ure čakala v Ajdovščini, ker so se bali, da jim burja tovor preobrne. Naš voznik je pa vozil, da je prehitel vsa potniška vozila, sicer bi bilo tudi nas preobrnilo. Že po poti smo se dogovorili, da v Postojni ustavimo in gremo na črno kavo. Jaz sem sedel levo od voznika, za menoj Tine, za voznikom pa Zagorc. Avto je ustavil kake tri metre od vhoda v gostilno. Lije, kar se da, burja. Naglo skocimo iz kabine, dva desno, dva levo, kakor je bilo dogovorjeno, pa brž v gostilno pod streho. Tineta ni. “Bo že prišel, gotovo se mu je kam mudilo”, smo dejali. Ker ga le ni, grem pogledat v stranišče. Tudi tam ga ni. Nerad, vendar sem stopil na dež h kamionu pogledat, če ni tam. “K- be, ste me zaprli v kabino, da ne morem ven. Vi žrete v gostilni, jaz pa tu crkavam od žeje.” Vrata kabine je namreč veter toliko zaloputnil, da jih on od znotraj ni mogel odpreti. V gostilni me je potem na vse pretege hvalil kot svojega rešitelja iz neprostovoljnega zapora. Od Postojne do Planine smo se potem vsi štirje na glas režali zaradi te Tinetove smole.

Ko smo nekoč v Subotici nakladali čebele ob povratku s paše iz traktorja na vagon, so mi naši rekli: “Mi bomo že sami spravili panje v vagon, ti pa spiši tovorni list in plačaj prevoz.” Dolgo je trajalo predno sem v pisarnah tovornega kolodvora uredil vse formalnosti. Ko pridem ven, našega vagona ni bilo pred skladiščem, pa tudi nikjer v bližini ga vsled slabe razsvetljave nisem opazil. Pa povprašam tri premikače, kje naj išcem svoj vagon, bil sem namrec prvič na tej postaji. Ti falotje so mi pokazali čez dva, tri tire, kjer da stoji vagon s čebelami. Ko pridem tja, me naenkrat napadejo trije psi, ki bi me bili gotovo obgrizli, da sem se le ganil. Že sta pritekla dva oborožena čuvaja z električnimi svetilkami. Zašel sem namreč na podrocje žitnega skladišča. Komaj sem jima dotolmačil, da nisem tat, temvec pošten državljan SFRJ. Rešil me je še svež tovorni list v roki. Ta dva sta mi potem pokazala tir, kjer se zbira brzotovorni vlak za Vinkovce in kjer je res stal naš vagon.

Na nekem pasišču akacija ni toliko medila, da bi morali tam točiti. Z avtom in po asfaltu se lahko vozi tudi dobro medene panje, dočim za na vlak morajo biti iztočeni. Ker nismo nameravali točiti, smo reki, da bomo kupili med pri sosed. čebelarju in ga dali gospod., kolikor smo dolžni za stojišče. Ona pa da ne. Da ne mara medu od dotič. čebelarja, hoče naš med. Rekli smo, naj da posodo za med, da bomo ometli nekaj panjev in šli k sosed. čeb. iztočit. Od domačih pa naj nobeden ne hodi blizu, ker bodo čebele hude, ko bomo ometali. Nato smo nekaj brkljali okrog panjev, se vsedli v avto našega blag. Novaka in se odpeljali v sosednjo vas. Tam smo spili par litrov dobrega vipavca (denarja ta cebelar za vino od nas nikoli ni vzel), kupili med za gospodinjo in se vrnili. In tako je bil volk sit, a koza je ostala cela.

Rad se spominjam tistih časov, lepo je bilo, ko smo prevažali na akacijo v Podravino, Osijek, Subotico, M. Soboto, k N. Gorici, pa na žepek v Liko. V vasi Lukovac, obč. Ras. (Podravina) smo imeli nekoč sedem rojev naenkrat v zraku. V tej zvezi se rad spominjam pok. Jelnikarja, pa še živecih Grudnov in Kalcica, ko smo iz C. poslali po vino v Kneževe vino- gradu pri Belem Manastirju. Vino je odgovarjalo svojemu imenu.
V našem društvu nas je bila kar lepa rešta prevaževalcev, lani so vozili samo še trije ali štirje, pa še ti pravijo, da bodo odnehali. Klasičnih pot. vlakov, ki so na vmesnih postajah pobirali vagone s čebelami, na naši progi ni več. Vlak z elektr. vleko ali motorni vlak pa vagona s čeb. ne vzame, ostane samo še tov. vlak. Prevoz s kamionom pa pri sedanji ceni medu le redko krije stroške. Tu so še druge nevšečnosti, kakor n. pr. osemkratno plinjenje pred prevozom v krajih, kjer se pojavlja pršica. Ali pa pošiljanje čebel in zalege na pregled v veterinarski zavod pred prevozom. Kdor ima n. pr. 50 panjev, mora samo za ta pregled natociti vsaj 100kg medu. Vemo, da je samo v prevažanju naša perspektiva, toda sedanje razmere so nam vse prej kot naklonjene.
V naših vrstah je malo mladih ljudi, vsi vemo, da se mladina za čebelarstvo ne zanima. Z nami starimi bo izumrl tudi sedanji klasični način čeb., moralo bo priti nekaj novega, sodobnejšega. Saj so tudi nekd. parizarje zamenjali danes sodobni kontejnerji.

Copyright © 2017 Čebelarstvo Lučka