MALO ZGODOVINE

Kobariški panj je izboljšana izpeljanka kranjiča. Če se je kranjič odpiral zadaj, je pri kobariškem ali Pinčevem panju možno odstraniti pokrov in dno, ostanejo stranice oziroma obod. Te škatle brez dna in stropa se lahko zlaga na način nakladnih panjev. Imeli so že letvice, na katere so čebele pritrdile satje. Take panje je bilo možno transportirati, kar so Kobarici tudi počeli – tudi sto in več kilometrov poti, s konjsko vprego, po makedamskih poteh. Zbralo se je par čebelarjev, s skupaj po dvesto in več panji, najeli konjsko vprego in peljali na pašo, ponavadi do Čedada ali Kormina (v Italiji), lahko pa tudi do Gradeža, saj doma ni bilo paše. O Velikem Šmarnu so prepeljali čebele iz Ogleja na Kras v okolico Kostanjevice in nato so v sredini septembra prepeljali čebele domov.
V okolici Kobarida je bila lipa, vendar jo je bilo v primerjavi z danes malo, pa še ta je bila skoraj do vrha okleščena, saj so s cvetjem krmili krave, da so imele bolj rumeno mleko.

KOBARIŠKI PANJ

Kobariški panj je izboljšana kopija kranjiča. Izvirni panj se ni ohranil, zadnjega je dal pred približno dvajsetimi leti zakuriti tedanji veterinar Franc Lozej, ker je bila v čebelnjaku prisotna močna okužba s hudo gnilobo, pomena in vrednosti panja pa tudi ni nihče več poznal.

Naključje je botrovalo, da je prav istemu človeku prišel v roke Čebelarski zbornik iz leta 1941, kjer je bil ta panj predstavljen v sliki in besedi; ni bilo potrebno mnogo prepričevanja – Lozej Franc, sedaj upokojenec in zagret čebelar je bil takoj pripravljen poprijeti. V slabih štirinajstih dneh je naredil nov panj, naslednji teden pa smo ga že naselili.

kobariki-pan

Rokopis Uršiča iz Kobarida

Kobaridski ali Paljerucijev panj je bil izumil pokojni Izidor Paljaruzi župan večletni v Kobaridu okoli leta 1870. Imel je 18 satnikov, bil je 70 cm dolg 20 visok in 30 cm širok notranje mere. S takim panjem so čebelarili v kobaridski okolici. To je bil pred 50 leti najboljši napreden panj s premekljivimi sati. Sati so imeli na sredi prilepljene začetke, de so čebele glih ravno delale. Za tisti čas je bil najboljši in dober za prevažanje. V okolici so se krenjiči takoj zgubili. Panj seveda v dobri paši je imel čez 30 kgr, prazen panj je tehtal 9 kg. Čebelarji so se ga oprijeli hitro, ker je bil zadosti velik za potovalno čebelarstvo še čez 100 kilometrov daleč v furlanijo in na kras v ajdo. Še zdaj povprašujejo po spodnjem krasu po kobaridskih čebelarjih. Pa so že vsi umrli, le še en par jih živi. Tisti čas se je med hitro prodal. Ko je še bil med v panjih v … Avstrijo. Ti časi do vojne so bili za čebelarje zlati časi. Na kobaridskem se je pridelalo po 500 kvintalov medu. Ljudje so vživali med tudi po gostilnah. Po vojni pa je izboljšal panj Ivo Uršič, ki se je pečal z velikim čebelarstvom pred vojno Paljerucevega sistema, ki se je izučil pri pokojnem Paglirucu in pri stricu duhovniku strokovnjaku čebelarstva. Uršič je imel po 400 panjev pred vojno je hodil … vsaki mesec prevažal s paše v pašo, pa zmiraj z veseljem in za veselje v zabavo in dobiček in še zdaj že čez 40 leto.
Opomba: Pagliruzeva družina je vsa izumrla ni moškega ga je že v mladostnih letih za sušico le ena hčer je ostala in se poročila z gosp. pokojnim Kladic, ki je bil šolski nadzornik slovenskih šol na Primorskem in je stanoval v Trstu. Potomci še živijo.

Pagliaruzzijev “Kobariški panj”

Copyright © 2017 Čebelarstvo Lučka